Arhitekt Jože PLečnik

Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je šolanje opustil. Oče ga je vzel k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Nad arhitekturo se je navdušil, ko je na razstavi videl načrte Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Študiral je v Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, in na Dunaju, kjer je bil učenec Otta Wagnerja. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji in Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi, od 1921 pa na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Od leta 1938 je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole v Ljubljani in na Dunaju. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem.

Delo jožeta Plečnika

Plečnik je celovito in izvirno reševal urbanistične probleme ter načrtoval javne in zasebne stavbe na Dunaju (cerkev Sv. Duha, Zacherlova hiša), v Pragi (Hradčani), v Ljubljani (Tromostovje, arkade osrednje mestne tržnice, zapornice na Ljubljanici, stavba NUK, osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most, mestno pokopališče Žale, celostna prenova številnih ambientov) in drugod. S premišljenimi posegi v urbano tkivo Ljubljane, mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik provincialno habsburško mesto spremenil v Slovensko prestolnico. Za njegovo najpomembnejše delo v Sloveniji štejemo Narodno in univerzitetno knjižnico. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je oblikoval tudi različne izdelke umetne obrti. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, kar se najbolje vidi v cerkvah v Bogojini in na Barju. Številni njegovi načrti so bili popolnoma nerealni (stavba slovenskega parlamenta itd.) in so ostali neuresničeni. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju

Delo Jožeta plečnika

Marsikatero njegovo delo je ostalo nedokončano. V Zagrebu so odstopili od načrta za lurdško cerkev (Lurdska Majka Božja) blizu Maksimira. Uresničena je samo kripta z mogočnimi stebri in značilnimi originalnimi Plečnikovimi lestenci. Za samo cerkev pa so sprejeli nekakšen kubističen načrt, ki se s Plečnikovim načrtom ne ujema ali pa mu celo nasprotuje. V Beogradu so frančiškani na tako imenovanem Crvenem krstu po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev Svetega Antona Padovanskega. Posvečena je bila šele po zgraditvi zvonika leta 1962. Za osnovo je Plečnik vzel starokrščansko rotundo, kar naj bi projekt povezovalo s prvinskimi vrednotami krščanstva, ki je cvetelo že v rimskem Singidunumu. Kip sv. Antona je vlil znameniti kipar Ivan Meštrović.

Vir: Wikipedia

Življenjepis

1872: 23. januarja rojen v Ljubljani kot četrti otrok v mizarski družini Andreja in Helene Plečnik.

1878-1882: obiskuje ljudsko šolo v Ljubljani.

1885-1888: dela v očetovi delavnici in obiskuje obrtno šolo v Ljubljani.

1888-1892: z državno štipendijo obiskuje obrtno šolo v Gradcu in hkrati riše pri prof. Leopoldu Theyerju.

1892-1894: dela kot pohištveni risar v podjetju J. W. Müller na Dunaju.

1894: arhitekt Otto Wagner ga sprejme v svojo šolo, ko vidi nekaj njegovih risb. Zaradi nezadostnega tehničnega znanja prvo leto dela v učiteljevem ateljeju.

1895-1898: obiskuje Wagnerjevo šolo za arhitekturo na Dunajski likovni akademiji.

1897: skupaj s kiparjem O. Schimkowitzem izdela osnutek za Gutenbergov spomenik na Dunaju, zanj prejeta prva nagrada.

1898: za diplomsko nalogo urbanistične rešitve kopališča Schreveningen pri Haagu prejme Rimsko potovalno štipendijo.

1898: uredi razstavo Spodnjeavstrijskega umetnoobrtnega združenja na jubilejni razstavi v Pratru na Dunaju.

1898-1899: potuje po Italiji in na koncu za kratek čas obišče tudi Francijo.

1899-1900: po vrnitvi s potovanja nekaj mesecev dela v Wagnerjevem ateljeju na projektu dunajske mestne železnice.

1900-1911: samostojni arhitekt na Dunaju.

1904: za salon na svetovni razstavi v Saint Louisu v ZDA prejme zlato medaljo.

1911-1921: se odzove vabilu prijatelja Jana Kotěre in sprejme mesto učitelja dekorativne umetnosti na Umetnoobrtni šoli v Pragi; ves čas se posveča pedagoškemu delu.

1912-1913: profesorski zbor Dunajske akademije likovnih umetnosti ga trikrat zapored predlaga za Wagnerjevega naslednika, vendar prestolonaslednik Franc Ferdinand njegove profesure ne potrdi.

1921-1956: profesor na oddelku za arhitekturo na Tehnični fakulteti Univerze v Ljubljani; ves čas ob pomoči direktorja Mestnega gradbenega urada M. Prelovška ureja Ljubljano.

1920: češkoslovaški predsednik T. G. Masaryk ga imenuje za arhitekta praškega gradu.

1920-1934: ob profesuri v Ljubljani preureja praški grad z okolico.

1957: 7. januarja umre na svojem domu v Ljubljani

Vir: dr. Damijan Prelovšek